MOJA DRUŽINA
MOJA DRUŽINA / PODOBE ENAKOSTI
EGZONA BERISHA
Egzona Berisha v seriji fotografij predstavi svojo družino in predmete svojega slovenskega doma.
Njen oče je s šestnajstimi leti prišel iz Kosova v Slovenijo, a sta se z ženo kmalu po poroki preselila v Nemčijo, kjer se je rodila tudi Egzona. V vrtec je hodila v Sloveniji, potem 12 let zopet živela v Nemčiji, zatem pa se je z družino ponovno vrnila nazaj v Slovenijo, kjer obiskuje osmi razred. “Ko smo se lansko leto vrnili v Slovenijo, je bilo vsem zelo težko, saj nihče razen očeta ni razumel slovensko. Zdaj je že malo lažje, a kljub temu se želimo vrniti.”
*Zgodba je nastala v okviru projekta Podobe enakosti
Žal mi je, da sem edina punca v družini. Vsi me čuvajo in gledajo, da ne naredim česa narobe. Mojemu najmlajšemu bratu pomag- am delati domače naloge.
Želim se vrniti v Nemčijo. Odkar smo v Sloveniji, nam ni lahko. Najtežje je v šoli. Ne razumeš, kaj te vprašajo, ne razumeš, kaj govorijo. Potem rečejo: “Vprašana si.” V šoli niso prijazni, v Nemčiji je bilo drugače. Vesela bi bila, če bi mi kdo v šoli poma- gal. Bilo bi mi veliko lažje.
Želim si končati srednjo šolo, narediti izpit za avto, šele takrat se želim poročiti. Mož bo mogoče Albanec, mogoče ne, ampak mora biti musliman kot jaz. Imela bi eno punčko in enega fantka ali pa dve punčki in dva fantka. Želim si, da bi dobila službo v prodajalni oblačil ali kozmetike.
Žal mi je, da sem edina punca v družini. Vsi me čuvajo in gledajo, da ne naredim česa narobe. Mojemu najmlajšemu bratu pomag- am delati domače naloge.
Želim se vrniti v Nemčijo. Odkar smo v Sloveniji, nam ni lahko. Najtežje je v šoli. Ne razumeš, kaj te vprašajo, ne razumeš, kaj govorijo. Potem rečejo: “Vprašana si.” V šoli niso prijazni, v Nemčiji je bilo drugače. Vesela bi bila, če bi mi kdo v šoli poma- gal. Bilo bi mi veliko lažje.
Želim si končati srednjo šolo, narediti izpit za avto, šele takrat se želim poročiti. Mož bo mogoče Albanec, mogoče ne, ampak mora biti musliman kot jaz. Imela bi eno punčko in enega fantka ali pa dve punčki in dva fantka. Želim si, da bi dobila službo v prodajalni oblačil ali kozmetike.
Rodil se je kot nedonošenček pri šestih mesecih in enem dnevu. Če bi bil rojen le kakšen dan prej, so nam povedali, bi umrl. Kasneje je imel operacijo na srcu.
Enkrat se je skoraj zadušil, saj se mu je hrana zataknila v grlu. Ko je bil dojenček, sem ga veliko čuvala. Verjetno imam zato tako rada otroke. Pomagam mu pri domačih nalogah. Po pouku grem do šole in ga odpeljem domov, kadar le lahko.
Spi v moji postelji. Najraje ima mene in Egzona.
Od vseh bratov se najlepše razumem z Demom. Z njim se lahko pogovarjam o ra- zličnih stvareh. Doma veliko pomaga pri vseh opravilih. Kmalu bo dopolnil 18 let in se odselil v Nemčijo, saj ima tam svo- jo družino, bodočo ženo in leto dni stare- ga sina. Januarja 2016 se bosta poročila. Pogrešala ga bom.
Z očetom imava zelo lep odnos. Ko pridem k njemu, bra- tom reče, da jih zdaj ne rabi več in da greva naokrog. Mami se šali, da so fantje njeni, jaz pa očetova. Fantje so včasih jezni name, ko mi oče reče, “Pridi Egzona, greva v šoping!”
Zelo rada pomagam očetu pri delu. Vedno je zabavno in se smejeva. Oče me je naučil vsega, kar znajo bratje. Pokazal mi je tudi, kako se vozita avto in bager.
Rojen je bil ob bajramu in dali so mu albansko ime, Haxhi. Preden smo odšli v Nemčijo, sva skupaj hodila v vrtec v Slo- veniji.
Zelo rad pripoveduje šale, pogosto se mu smejemo. Rad se pretvarja, da govori druge jezike. Ima izjemen spomin. Kar enkrat vidi, tega nikoli ne pozabi. Podoben je stricu, ma- minemu bratu. V naši družini sva v šoli najbolj pridna midva. Z njim se dobro razumem, včasih igrava nogomet. Če česa za šolo ne razume, me prosi za pomoč in mu pomagam. Hodi v sedmi razred.