LJUBO DOMA, KDOR GA IMA
LJUBO DOMA, KDOR GA IMA / PODOBE ENAKOSTI
YULIYA MOLINA
Yuliya Molina v fotoseriji “Ljubo doma, kdor ga ima” ponuja vpogled v življenje dveh družin, slovenske in ukrajinske, živečih v Sloveniji. Izbrane fotografije in njihova postavitev vzpostavljajo povezavo med njima ter kažejo na podobnosti, kjub različni etnični pripadnosti.
*Zgodba je nastala v okviru projekta Podobe enakosti
——————————————————————————————————————————————————————————————–
Olga, 65 let, se je s Tonetom, 68 let, spoznala pred skoraj 50 leti pri folklori. Leta 1974 sta se poročila, kmalu za tem se je rodila Mojca, nato Marko, moj fant. Nekaj časa so živeli na Viču, po sm- rti Olginega očeta pa so se preselili v Šentvid. Olga je 30 let dela- la kot višja medicinska sestra na otroškem oddelku ortopedske klinike, Tone pa kot elektroinženir v podjetju Informatika.
Ko sta se upokojila, sta se odločila obuditi staro ljubezen, ponov- no sta začela obiskovati folklorno skupino, s katero še zdaj potu- jeta in nastopata po svetu. Vendar pravita, da se je vselej najlepše vrniti domov. Na vprašanje, kaj je zanju dom, odgovarjata, da je dom tam, kjer imaš svoje korenine, tam kjer poznaš ljudi in okol- je. Misel na selitev v drugo državo je zanju skorajda nemogoča.
Danes dneve najraje preživljata tako, da skupaj vrtnarita, hodita v hribe, bereta in pazita na svoje tri vnuke. Pomembno vlogo v njunem življenju imata že od nekdaj tudi vera in Sveto pismo.
Ko sta se upokojila, sta se odločila obuditi staro ljubezen, ponov- no sta začela obiskovati folklorno skupino, s katero še zdaj potu- jeta in nastopata po svetu. Vendar pravita, da se je vselej najlepše vrniti domov. Na vprašanje, kaj je zanju dom, odgovarjata, da je dom tam, kjer imaš svoje korenine, tam kjer poznaš ljudi in okol- je. Misel na selitev v drugo državo je zanju skorajda nemogoča.
Danes dneve najraje preživljata tako, da skupaj vrtnarita, hodita v hribe, bereta in pazita na svoje tri vnuke. Pomembno vlogo v njunem življenju imata že od nekdaj tudi vera in Sveto pismo.
Sprva smo živeli 17 let v Kopru, zdaj pa Nina in Vitaliy že 4 leta živita v Ilirski Bistrici, kjer sta si kupila majhno hišo. Nina še zmeraj dela kot profesorica klavirja, Vitaliy pa zaradi starosti že nekaj časa ne more dobiti redne zaposlitve, zato prek svoje- ga podjetja nudi svetovanja za podjetja, sodelujoča z državami nekdanje Sovjetske zveze. Ukrajina s Slovenijo ni nikoli podpisa- la sporazuma o pokojninskem zavarovanju, zato je šlo kar 30 let njune delovne dobe v tem oziru v nič.
Medtem ko je Nina v službi, Vitaliy skrbi za gospodinjstvo, prip- ravi kosilo ter večerjo, zvečer pa skupaj pogledata kakšno rusko oddajo ali odigrata partijo kart.
Na vprašanje, kaj je za njiju dom, odgovarjata, da je dom tam, kjer lahko vnuki varno odrastejo, tam, kjer lahko dobita obiske, to je hiša, ki jo lahko zapustita svojim otrokom. Njuno razume- vanje pomena doma je danes nejasno, saj po toliko selitvah ne moreta več govoriti o koreninah.