ADRENALIN

ADRENALIN / MULTIVIZIJA

ABER AL GENDY

Aber Al Gendy je ustvarila fotografije in poezijo v svoji domovini Siriji v zadnjih letih vojne, in v Sloveniji, kamor je leta 2017 prišla z otroki na podlagi združitve družine (potem, ko je njen mož tu pridobil status begunca). O svoji izkušnji je napisala tudi poezijo z naslovom “Adrenalin”.

Rojena je bila v Damasku, a je delala in živela v Aleppu. Vojna je družino zajela leta 2014, ko je njihovo hišo dvakrat zadela granata. Njeni deklici sta hodili v javno šoli, ki je bila trikrat bombardirana. Oni sta preživeli, a nekateri otroci niso. Takrat je padla odločitev, da zapustijo domovino.

*Zgodba je nastala v okviru projekta Multivizija: multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupine

Ime mi je Aber Al Gendy. Rojena sem bila v Damasku. Moj oče je bil vojaški oficir. Bili smo velika družina in njegova plača ni bila dovolj za preživljanje osmih družinskih članov. Preselili smo se v Al Qadmus, saj smo tam imeli družinsko hišo.

Ko sem končala srednjo šolo, sem se preselila v Aleppo, kjer sem osem let delala in se nato poročila. Ko je izbruhnila vojna, je bil moj najmlajši otrok star le šest mesecev, najstarejši pa šest let. Drugi je bil takrat star pet let in tretji tri leta.

Najstarejša hčerka bi morala v šolo, a to ni bilo mogoče, ker je šola služila kot azil za begunce. Zato sem jo odpeljala v Al Qadmus, kjer je lahko šla v šolo. Po dveh mesecih je zbolela in se je morala vrniti v Aleppo.

Leta 2012 se je vojna začela hitro bližati in zajela nas je leta 2014. Našo hišo je dvakrat zadela granata. Ko je ena od granat pristala na balkonu, so otroci dejali, da “rdeča žoga” poskakuje po balkonu. Imeli smo srečo, ni eksplodirala. Če bi, bi vsi v stavbi izgubili življenje.

Po tem je večina prebivalcev zapustila stavbo. Mi smo še vztrajali, a smo navsezadnje bili prisiljeni oditi.

Ker dolgo let otroci niso hodili v šolo, so se ljudje izseljevali iz mesta, da bi njihovim otrokom zagotovili šolanje. Zdaj imam dve šoloobvezni deklici, a je ena od njiju že zamudila dve leti. Ko sem ju hotela vpisati v šolo, smo iskali varne alternative in našli smo zasebno šolo v neki kleti, kamor smo ju vpisali. Žal je bilo takšno šolanje predrago, zato sem ju vpisala v javno šolo, ki pa je bila trikrat bombardirana; v napadih je umrlo tudi nekaj otrok.

Odločila sem se, da tu ne bomo več živeli. Skoraj se mi je zmešalo od misli, da bi se moji otroci iz šole vrnili v koščkih. Nisem čakala, pripravila sem potne liste in naredila potovalni načrt.

Fotografija, kjer se držimo za roke je nastala zadnji dan našega obiska pri prijateljih v Aleppu, ko smo se poslavljali. Za to priložnost sem otrokom uredila pričeske. Cel mesec sem se poslavljala od prijateljev, to pa je bil čisto zadnji obisk. Trenutek na fotografiji me je navdihnil, da sem začela pisati poezijo.

Nato smo odšli.

Z otroki sem prispela v Ljubljano desetega novembra 2017. Moj mož je prispel dve leti prej, leta 2015, in si uredil status begunca. To nas je naposled spet združilo kot družino. Ljubljana je varno mesto in najinim otrokom ponuja svetlo prihodnost.

Aber Al Gendy