Heroinje našega časa – Begunke: zgodbe o usodi, pogumu in človekovih pravicah

 

 

Ob svetovnem dnevu beguncev in ob 75. obletnici od sprejetja Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 smo v Zavodu APIS pripravili razstavo šestih izjemnih žensk z imenom “”Begunke: zgodbe o usodi, pogumu in človekovih pravicah.” To so: Aida Kamišalić Latifić iz Bosne, Arbnore Avdylaj s Kosova, Islam Abuamra iz Palestine, Olena Kuscheva iz Ukrajine, Rose Bay iz Kameruna in Shiva Nazarahari iz Irana. V Sloveniji so si kljub travmatični preteklosti ustvarile novo življenje in uresničile svoje poklicne cilje. Razstava predstavi življenske zgodbe žensk, ki so se v Slovenijo priselile zaradi vojne, političnih pritiskov ali življenjske ogroženosti. 

Leta 2026 obeležujemo 75 let od sprejetja Konvencije o statusu beguncev, ki jo je leta 1951 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. Ta prelomni dokument je po tragični izkušnji druge svetovne vojne prvič vzpostavil mednarodno prepoved vračanja beguncev tja, kjer jim grozi preganjanje, s čimer je begunce postavil v središče pravne in moralne odgovornosti držav. 

Razstava, pripravljena ob tej priložnosti, je bila od 17. do 29. junija 2026 razstavljena v Hiši Evropske unije v Ljubljani, od 20. junija do 20. septembra 2026 pa v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM).

 

 

Aida Kamišalić Latifić je zgodnje otroštvo preživela v Bosni in Hercegovini, čisto blizu srbske meje. Ko se je začela vojna, je bila stara 12 let. Starša in brat so bili na seznamu za likvidacijo, na kar jih je opozoril družinski prijatelj srbske narodnosti. Z družino so se najprej umaknili v Vojvodino, nato pa so prišli v Maribor, kjer je Aida končala Prvo gimnazijo, doštudirala računalništvo, se zaposlila na fakulteti in kjer živi še danes. Sprva je delovala v Službi Vlade RS za digitalno preobrazbo, po ustanovitvi Ministrstva za digitalno preobrazbo leta 2023, pa svoje delo nadaljuje na tem ministrstvu. Zelo rada potuje in tekoče govori več jezikov. Največ ji pomenijo družina, dobri odnosi, prijatelji in znanje. 

Njeno zgodbo si lahko ogledate TUKAJ.

Islam Abuamra je svoje zgodnje otroštvo preživela v Siriji. Mama, ki je umrla kmalu po njenem rojstvu, je bila Egipčanka. Ko je bila stara deset let, so se preselili v Gazo, saj je njen oče Palestinec. Veliko je bila sama, zato je že zgodaj postala zelo samostojna. Ob podpori brata, očeta in strica se je posvetila izobrazbi – študiju fizioterapije. Dodatno se je izobraževala v Indiji, svoje prvo usposabljanje v tujini pa je opravila v Sloveniji; v rehabilitacijskem centru Soča, kjer je danes tudi zaposlena. Islam je globoko verna, a človečnost postavlja pred religijo.  

V vsaki težavi najde pozitivno stran. Rada se smeje in je proaktivna. Najbolj jo osrečuje, da se je ustalila in da se je prav pred kratkim preselila v svoje stanovanje. 

Njeno zgodbo si lahko ogledate TUKAJ.

Arbnore Avdylaj je bila stara pet let, ko se je na Kosovu začela vojna. Z družino so se najprej umaknili v gozd, nato pa so se peš podali čez Balkan na pot proti Švici, kjer je živel dedek. Ko se je vojna končala, so se vrnili na Kosovo, a so čez nekaj let migrirali v Slovenijo, da bi se otroci lahko ustrezno šolali. Arbnore je od nekdaj sanjala, da bo zdravnica, vendar jo je pot zanesla na Fakulteto za družbene vede, kjer je študirala mednarodne odnose. Po študiju se je zaposlila na Veleposlaništvu Kosova. Od jeseni 2025 je zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve, na oddelku za migracije. Najbolj jo osrečuje, da svoji hčerki lahko vzgaja v varnem okolju in da živi v državi, kjer je mir. 

Njeno zgodbo si lahko ogledate TUKAJ.

Shiva Nazarahari je iranska aktivistka za človekove pravice. Prvih protestov se je udeležila z mamo pri osemnajstih letih, saj ji že takrat ni bilo vseeno za družbeno dogajanje v njeni državi. Na tretjem protestu, kamor je šla prvič sama, so jo aretirali. Kljub mladosti so jo premestili v zapor Evans v Teheranu. Po prihodu iz zapora se je s somišljeniki aktivno predala delovanju  za človekove pravice političnih zapornikov, aretiranih aktivistov, ženskih pravic ter pravic otrok. Shiva je postajala vse bolj prepoznavna, ker je redno sodelovala z domačimi in tujimi mediji. Posledično je bila večkrat zaslišana in aretirana. Leta 2009 je bila ponovno aretirana in obtožena “moharebeh” – sovraštva proti Bogu, kar je zelo huda obtožba, ki lahko vodi do smrtne obsodbe. Na koncu je v zaporu prestala dve leti. 

Leta 2018 je preko mreže mest ICORN, ki nudijo zatočišča za preganjene pisatelje in umetnike, prišla v Slovenijo. Tu nadaljuje svoje delo za druge, kar ji daje motivacijo za življenje. V najtežjih trenutkih ji največ pomenijo mož, družina, prijatelji, psička Hana ter narava. 

Njeno zgodbo si lahko ogledate TUKAJ.

Olena Kuscheva je po poklicu pediatrinja. V Slovenijo je prišla zaradi vojne v Ukrajini. Do takrat je z družino živela mirno in udobno življenje brez večjih izzivov. Vojna se je v njenem mestu začela februarja leta 2022. Najprej so se za krajši čas umaknili v sosednje mesto, nato še dlje v vzhodno Ukrajino, kjer so ostali dva meseca. Po vrnitvi v domače mesto je bilo Oleno preveč strah za življenja otrok, zato so se odločili priti v Slovenijo. 

Pri nas se je takoj začela učiti slovenščine, da bi lahko čim prej ponovno opravljala svoj poklic. Vendar se je izkazalo, da bo pot do tega cilja daljša kot je predvidevala. Na Zdravniški zbornici Slovenije so ji sicer priznali študij, kljub dolgoletnim delovnim izkušnjam v stroki, pa je morala ponovno opraviti pripravništvo, strokovni izpit ter specializacijo, ki jo bo predvidoma zaključila novembra 2027. Kljub zahtevni poti do ponovnega opravljanja svojega poklica ji ni žal, da so prišli v Slovenijo, kjer njena družina živi v miru in sta otroka srečna. Kar ji od vsega pomeni največ.

Njeno zgodbo si lahko ogledate TUKAJ.

Rose Bay prihaja iz Kameruna. V puberteti je spoznala, da jo bolj od fantov zanimajo dekleta. Leta se je borila proti sebi in svojim občutkom, saj je istospolnost v Kamerunu z zakonom prepovedana in je velik tabu. Življenje je bilo zanjo še toliko težje zaradi nasilnega očeta. Po prisilni poroki, zlorabah in smrtnih grožnjah s strani očeta, se je podala na dolgo pot iz Kameruna proti Evropi. 

V neizmerno težkih razmerah, v katerih so mnogi sopotniki izgubili življenje, je skupaj z drugimi begunci prečila Nigerijo, Niger in Alžirijo do Libije. V Libiji, kjer so bile razmere daleč najhujše, je močno zbolela. Zaradi tolp, ki zapirajo migrante, da njihove družine izsiljujejo za denar, je bila dvakrat zaprta. Zaradi pandemije covida je lahko šele po dveh letih nadaljevala pot čez Sredozemsko morje. V begunskem taborišču v Bariju v Italiji so jo dodelili v Slovenijo, kjer je kmalu dobila status begunke. Danes živi z otrokoma v Slovenski Bistrici, kjer je tudi zaposlena kot frizerka v frizerskem salonu. 

Njena zgodba je zgodba o neverjetni moči človeškega duha, da preživi najhujše zlorabe in trpljenje ter kljub neštetim temnim trenutkom v sebi vedno znova najde moč in voljo, da nadaljuje z življenjem. 

Njeno zgodbo si lahko ogledate TUKAJ.

 

O razstavi je napisala tri prispevke tudi Mladina (preberete jih lahko tukaj, tukaj in tukaj) ter Časoris ob dnevu beguncev.

 

 

 

Zgodbe je zapisala Jasna Gabrovšek. Fotografije je posnela Nino Bektashashvili. Producentka razstave je Romana Zajec.

Projekt Heroines: Diverse Voices izvaja Zavod APIS v sodelovanju z mednarodno pobudo Heroines! v okviru programa Catalyst of Change, ki ga sofinancira Evropska unija. Za vsa stališča je odgovoren producent razstave Zavod APIS. Vsebine ne zastopajo stališč sofinancerja, ki zanje ne more nositi odgovornosti.